Potem je vzela noč še Balohovega Pavla, Počrvinovega Vinka in Prelčevega Borisa, našega Ica Hitreca, ki se je še prejšnje popoldne z nami vred izživljal nad italijanskimi oficirji na nogometnem igrišču. Presenečenje se še ni poleglo, ko je izginil Kamnikarjev Viki, nekoliko starejši možak, molčeč in zadržan silak, ki je kdaj pa kdaj bos in v spuščenih pumparicah prišel med nas na nogometno igrišče in ki ni ravnal z nami prav nič drugače kot italijanski oficirji. Že ko se je pognal za žogo, nas je veter, ki ga je dvignil okrog sebe in za seboj, razmetal vsevprek po travi.