Novica je bila tako razveseljiva, da sem bil kar preveč zadovoljen, da jo bom prav jaz prvi prinesel v Zeleno jamo. Spotoma še pomislil nisem, da je Edi pravzaprav že obsojen in da je Milena kar naenkrat pozabila, kako vroče si je želela ustreči partizanskim ljudem in obvarovati svojega Pacija pred nesrečo; nenadoma je rajši - še zmerom v izzivalno razpetem kožuhu potrpežljivo čakala na oficirja s kasarniške ploščadi. Pri Rožičevih, seveda, žalost in veselje: žalost zaradi obsodbe in veselje zaradi bližnjega obiska.