Stari Rožič je zaklel in že iz navade zgrabil za grebljico, ki je bila prislonjena k štedilniku, Rožička pa je zahlipala in sklenila svoje zdelane roke v nemo prošnjo, ki je bila namenjena tako staremu Rožiču kot bogu. Za trenutek je v kleti zavladala globoka tišina, skoraj odsotnost, ki smo jo otroci in fantje hitro izkoristili zato, da smo neopazno smuknili ven in se raztepli na vse strani. Poglavitni krivec Edijeve aretacije - tak občutek je pač obvisel v zraku - je bil moj brat, ki je Edija zjutraj dvignil iz postelje in ga zvabil na velesejem.