Vrnili so se šele ob dveh popoldne, ko je bilo kosilo že zdavnaj pospravljeno tako pri nas kot pri Rožičevih in Jesenkovih, in to samo Lado, Voje in moj brat, vsi trije bledih, prepadenih obrazov in praznih rok. Spregovorili so šele v Rožičevi kleti, ko so posedli na veliko, okovano skrinjo pod oknom in se stisnili drug k drugemu kot obtoženci pred sodnikom. Edija so odpeljali karabinjerji.