V odgovor sem se mu posmejal tudi jaz, vendar prav tako nedoločno, z nekaj malega zadrege in nekaj malega prezira, tako in toliko, kolikor je dopuščal položaj, se pravi docela ravnodušna množica okrog naju in zadržana miličnika ob njem. Ne morem sicer trditi, da se mi Jože ni smilil, da mi ni bilo hudo, ko sta mi ga miličnika odgnala spred oči in sem pomisli, da ga prav gotovo nikdar več ne bom videl, a v resnici sem bil notranje že izoblikovan in trden, opredeljen, daleč od svojega nekdanjega čustvovanja. Skratka, konec je bilo moje otroške odprtosti in ljubezni, konec otroštva.