Dobro leto po končani vojni sta me oče in brat poslala k njej, da naj jo - jehovko zadrto - pregovorim, da bi se spet vrnila k nam gospodinjit. Z vlakom sem se odpeljal do Celja, tam pa sem izstopil in se napotil na avtobusno postajo, da ujamem še avtobus za Kozje. Medtem ko sem čakal, sem med množico ljudi pred celjsko železniško postajo na vsem lepem zagledal Prekovega Jožeta, uklenjenega med dva miličnika, ki sta ga očitno prignala v mesto po sodnijskih opravkih iz bližnjega taborišča na Teharju.