»Ne vem,« je rekel. »Vse posode so zvrhano polne, tako da si ne bo mogel izmisliti, da sem mu spotoma kaj pojedel.« Kakor hitro sva z očetom srečno opravila, se izmuznila z gradbišča, spet zadihala s polnimi pljuči in se sproščeno sprehodila, je Edi locenj s praznimi posodami potisnil v mojo roko.