To je bil nedvoumen dokaz, da tudi dolgoletna odsotnost in vse krvave dogodivščine niso zamorile v njem tistega nagonskega odziva, ki je bil lasten samo nam, Zelenojamčanom, kadar smo se odpravljali v mesto; da je kljub vsemu ostal naš, domač, zelenojamski. In čeprav je zdaj odšel in nas zapustil, je bilo kot pribito, da se bo spet vrnil med nas, med svoje, s katerimi niti za trenutek ni prenehal živeti; kakor ga je tramvaj odpeljal, tako ga bo tudi pripeljal. Kaj kmalu za njim se je vrnilo še nekaj zmedencev in zapeljancev.