Pravzaprav, hotel se je posloviti in oditi, a sem ga prestregel. Še pravi čas sem se namreč domislil, da se bo nazadnje le moral iztrgati ljudem, prenehati s svojim pripovedovanjem in oditi v vojašnico na Dunajski cesti, od koder je prišel, zato sem se že prej umaknil za vogal Poljedelske ulice. Ko se je končno prikazal pred menoj in si dajal opravka z neposlušnim vojaškim oblačilom, ki so mu ga ljudje razvlekli na vse strani, si nisem mogel kaj, da se ne bi zarežal na vsa usta; spominjalo je na dobro postavljeno zasedo.