Starci in ženske in otroci, vse tesneje zgrnjeni okrog njega, smo se muzali in kar nismo mogli razumeti čisto vsega, še najmanj tisto, kar je bilo surovega in grozljivega. Edi pa se je hahljal in s svojim nalezljivim hahljanjem spravljal v smeh še nas; pri tem se je spet otipaval po trebuhu, očitno ves nervozen in nekje v globini svoje duše pretresen, če ne celo zgrožen nad svojim početjem, ki nam ga je kratko malo moral zaupati, ga vsaj malo preložiti tudi na naša pleča. Potem, ko smo se zresnili in začeli resno gledati tudi nanj, se je poslovil in odšel.