A zdaj je bilo vse zastonj, vse prepozno: svojega pobalinstva nisem mogel več z ničimer popraviti, surovosti z ničimer izbrisati, pa naj sem si to še tako srčno želel. A če mi je bilo hudo zaradi Anice, mi je bilo zaradi Šeremetove Zinke še stokrat huje, saj sem imel kar naprej pred očmi njeno poletno oblekico, v kateri je preživela vso zimo in v kateri je dočakala tudi svojo smrt. Zinka je bila barakarica, iz siromašne in neugledne družine, in tudi sama tako siromašna in neugledna, nenehoma smrkava, če ne celo ušiva, da ji nikdar nisem privoščil niti besede.