Saj si nisem mogel tajiti, da Staničeve Anice, jezikave in pobalinske, nikoli nisem imel preveč rad, in da je bilo zadnje, kar sem ji storil, to, da sem jo neusmiljeno obrcal, kar tako, brez pravega razloga, ker mi je bila pač zoprna. In da sem se znesel nad njo natančno tako, kot je bilo za dekletce njenih let najbolj žaljivo, z nogami. A zdaj je bilo vse zastonj, vse prepozno: svojega pobalinstva nisem mogel več z ničimer popraviti, surovosti z ničimer izbrisati, pa naj sem si to še tako srčno želel.