Videl sem ju pred seboj, kakršni sem bil zapustil - Anico v lepi zeleni jopici, Zinko v poletni oblekci in v debelih volnenih nogavicah - vsako s svojo rano, zdaj kot dekleti z vsemi njunimi lastnostmi in vsemi našimi medsebojnimi odnosi, zdaj kot golo smrt. In prav vse je bilo enako grozljivo: grozljiva je bila podoba njune nenadne smrti, grozljivo je bilo tudi vse drugo. Saj si nisem mogel tajiti, da Staničeve Anice, jezikave in pobalinske, nikoli nisem imel preveč rad, in da je bilo zadnje, kar sem ji storil, to, da sem jo neusmiljeno obrcal, kar tako, brez pravega razloga, ker mi je bila pač zoprna.