Potreben mi je bil zaklad, zaklada pa seveda nikjer nobenega. Nekaj časa sem se držal Kolmana, konjskega mesarja v bregu nad Šempetrsko ulico, pravzaprav Kolmanice, vdove po konjskem mesarju in gostilničarju, ki je med vojno obdržala samo še mesarijo: zdaj so se pri njej v bivših gostilniških prostorih vsak teden zbirali jehovci. Stari Kolmanici sem se prikupil s prizadevnim iskanjem in branjem citatov iz svetega pisma, in tako je vsakič po opravljenih molitvah stopila k materi in dejala, da naj le pridem po najnujnejše.