Vsako jutro, ko sem se prepričal, da je zunaj še zmerom sneg, sem ves pobit obsedel na pručki in se spraševal, ali naj nataknem te babje škarpete na noge ali naj kar ves dan prečepim v kuhinji.
Pri tem pa se nisem jezil samo na revščino in na mater, ampak tudi nase; bilo je namreč kar smešno, kako sem postal nenadoma občutljiv za vse, kar sem nadel nase, in koliko sem imel opraviti pred ogledalom. Mojemu komaj prebujenemu fantovskemu ponosu ni bila prav nobena reč dovolj dobra.