V kinu Sloga smo z vstopnicami, ki jih je nabavil Pavle, vsi trije posedli v tesno balkonsko ložo. Bili smo tako imenitni, da me je bilo - dokler so v dvorani še gorele luči - kar sram; potegnil sem se čimbolj v ozadje, da bi me kdo iz parterja, ki bi se slučajno ozrl navzgor, ne zagledal in prepoznal. Tudi sicer sem se počutil kot peto kolo, saj se je Jožica ves čas pogovarjala samo s Pavlom, vendar je bil to najbrž davek, ki sem ga moral plačati, če sem hotel vstopiti v skrivnostni svet ljubezni.