»Vem,« sem rekel. Res jo je imel, Serajnikovo Jožico, ki je stanovala v upravnem poslopju Kemične tovarne, hčer enega izmed tamkajšnjih uradnikov, eno izmed tistih deklet, ki so jim nekoč objestneži, kakršna sta bila moj brat in Jesenkov Voje, nesramno skakali v joške. In to, da se je punca nazadnje odločila za njega, fanta mojih let, je dajalo Pavlu pečat moškosti, ki sem mu jo na tihem kar zavidal.