Pa tudi tega rahločutnega, prijateljskega razmerja, ki se je navsezadnje utrnilo med nama s Pavlom, nisem hotel skaliti ali pokvariti s koristoljubjem ali čim podobnim. Kadar bom zares lačen, bom rajši še naprej tako sem si mislil - fehtaril za kruh njegovega očeta, čeprav sem moral vsakič, preden sem stopil v pekarno, stežka požreti svoj preobčutljivi ponos. »Kakor hočeš,« je skomignil z rameni Pavle, »a kruha nam pri nas res ne manjka.«