Imel je goste, črne in mastne lase, tako da si jih je lahko razčesal samo pod vodovodno pipo, žolto polt Kitajca in Cyranojev nos, pod katerim so mu v ustih tičale namesto zob samo še tri, štiri škrbine. Kljub temu se je vedno prostodušno smejal, in to ne samo z ustnicami, ampak s smehom, ki se mu je trgal nekje iz globine telesa, iz pljuč ali celo iz trebuha, po katerem se je nepretrgoma gladil in s tem vendarle izdajal nekakšno zadrego. Zmerom je bil lačen in je pojedel kratkomalo vse, kar mu je kdo stisnil v roko; popoldne in zvečer je brez sramu pospravljal ostanke po vseh zelenojamskih kuhinjah, v katere so ga povabili.