Potem se je zravnala, pospravila svoje lase za hrbet, vrgla glavo nazaj, da so ji lasje zaplapolali od temena navzdol kot zastava, in se začela drgniti ob moje telo, da mi je kar pokljalo v kosteh. In če to, kar je sledilo, ni bilo ravno tisto prijetno igranje, h kateremu me je malo prej nagovarjala Milena, saj se z Valerijo, ki mi je sicer radodarno razkrila obraz, nisva niti enkrat samkrat ujela z očmi, je bilo prav gotovo tisto, kar je trajalo in trajalo. »Joj, joj,« je vzklikala Valerija v spremenljivem ritmu, ki si ga je izbirala sama, in se stresala nad menoj.