»Ciril, samo tega ne!« Pognal sem se za njim na dvorišče, pognal z nepopisnim olajšanjem, ker sem končno le zakričal, a bilo je prepozno: istočasno je namreč v hiši že počilo, odsekano zaregljalo, komaj toliko, kot zareglja velikonočna raglja v utrujeni, povešeni roki, vendar me je prestrelilo od glave do nog. Ciril je stopil na ploščad pred stanovanjskimi vrati in brzostrelka na prsih mu je opletala tako, kot mu je opletala prej; niti dotikal se je ni več.