Na vsem lepem me je namreč obšla groza; nekako tako, kot da sem se nenadoma znašel nekje na samem z živim mrtvakom. Najgrozljivejše je bilo pri tem, da se mi je Lado smilil in da sem hotel biti z njim nežen, dobrotljiv ... Nežen in dobrotljiv, medtem ko bi lahko on prav tako mahinalno, kot je zdrdral tistih nekaj besed, vstal s klopi, segel v drvarnico za svojim hrbtom in me s sekiro česnil po glavi.