To so bili akordi iz filma o Frankensteinu, pravzaprav akordi iz vseh filmov o Frankensteinu, ki so se oglašali v trenutku, ko se je Boris Karloff končno odločil za umor in se štorast kot robot počasi napotil po brezkončnih stopnicah navzgor ali navzdol k svoji žrtvi. To muziciranje se je potem z vsakim dnem stopnjevalo in postajalo vse bučnejše, dokler se ni spremenilo v prav nadležno budnico. Čez štirinajst dni ali tri tedne se je Lado le prikazal na dvorišču, s klopjo, ki jo je zbezal izpod navlake v drvarnici in ki jo je potem prenašal po dvorišču kot mačka mlade z ene sončne zaplate na drugo.