Nisem imel poguma ugovarjati, ker bi me tedaj prav gotovo pogledala. Nekaj korakov pred domom svetega Vincenca, preden sva se pridružila ljudem, ki so se zgrinjali k cerkvenim stopnicam, pa je kot zanalašč obstala in me, ne da bi se v svoji notranjosti nehala muzati, prvič pogledala naravnost v oči: »Ali misliš, da po vsem tem, kar sva pravkar govorila, lahko pristopiva k obhajilu in sprejmeva najsvetejše?«
Od sramu sem povesil oči in obenem odrevenel od strahu spričo peklenskega brezna, ki je na vsem lepem zazijalo pred mano.