»Otožna zvezda, sonce src brez sna, ki v dnu daljav ti solzni sij miglja, ki svetiš v noč ‒ a je ne prepodiš ‒ oh, kot spomin na srečo se mi zdiš,« slovesno beseduje med tem opravilom. »Lord Byron.« »Izbiraš verze kar tako ali s kakšnim pomenom?« vpraša Iksia.