Iksia ves čas zaznava njegovo silno moč v umetnem mišičevju in se zaveda, da bi ji lahko z napačno precenjenim stiskom polomil vse kosti. Vendar jo posadi na vakuumsko straniščno školjko s tako nežnostjo, kot jo premore samo mati do svojega otroka. »Me pustiš malce samo, poklicala te bom, ko opravim,« v zadregi reče.