»Portugiški soneti,« šepne Iksia. »Elizabeta Barrett-Brownning, če se ne motim. In kako bi morala jaz v najini igri nadaljevati?« »Takole: Ti me gledaš brez zaskrbljenih dvomov, kakor na čebelo v kristalni kaplji; saj me bolest oklepa v božanski ječi ljubezni, in razpreti krila in odleteti v zračne daljave, bi bila predrznost, blazna in nevarna.«