No, v kakem trenutku, recimo šibkosti, bi se človek lahko tudi povprašal naslednje: pa je to vse res, kaj mislim in sodim o teh devetih romanih slovenske znanstvene fantastike, s katerimi, od prvega do najnovejšega, sodimo v kvalitetni vrh, ne živim morda in ne berem v nekem vmesnem času in prostoru, ki bi mi zmotno narekoval in šepetal in da kvaliteta ni tako visoka in bleščeča, da je v resnici drugače, kot to tako sedaj izgleda. Odgovor na tako hipotetično, čeprav za kritika in ocenjevalca metodološko nujno vprašanje, bi bil, če bi si zanj sposodil Remčevo metodo, verjetno preprost: ga ne najde, ki bil bi mu kos. To velja tudi v primeru, da bi kak »smolec« gledal »obuvalo« in menil, »jermenov da ima premalo«.