Pisec je v tem romanu razširil pojmovanje človeka in njegove erotike, strpnosti in sprejemanja drugačnosti do skoraj že skrajnih meja erotike in humanizma. Šele sedaj, ko se skozi Iksio ozremo nazaj, v njegov ciklus, se, tako se zdi, zavemo izjemne energije, strasti in vztrajnosti, ki vejejo iz njegovega celotnega opusa, iz slehernega besedila, ki je uokvirjeno v relacijo med eros in tanatos, ljubezen in smrt. Eros se mu pri tem zapisuje dvojno, kot neprestano in silno hrepenenje po pravi ljubezni in hkrati kot neprenehno predajanje praznemu spolnemu užitku, zaradi česar so bili vsi dosedanji Remčevi romani deležni tudi spotikanja kritike, deloma prav gotovo na račun spregledane vsebine in njene sporočilnosti.