Skozi njuno naraščajočo ljubezen in skozi sanjske svetove, ki Dromidom in Iksii zagotavljajo neizmerne možnosti prehajanja med časom in prostorom, se vzpostavlja prostorsko časovni kontinuum Remčevega univerzuma. Pisec je v tem romanu razširil pojmovanje človeka in njegove erotike, strpnosti in sprejemanja drugačnosti do skoraj že skrajnih meja erotike in humanizma. Šele sedaj, ko se skozi Iksio ozremo nazaj, v njegov ciklus, se, tako se zdi, zavemo izjemne energije, strasti in vztrajnosti, ki vejejo iz njegovega celotnega opusa, iz slehernega besedila, ki je uokvirjeno v relacijo med eros in tanatos, ljubezen in smrt.