Celo če se kje in kdaj zazdi, da moški (navidezno) izstopa, je ženski lik dejansko osrednjega pomena. To dejstvo je pri Remcu izrazito sporočilno, strukturalno pomembno, kontrapunktno srhljivo, je temelj za umevanje njegovega reflektiranja in nakazovanja razreševanja drugačnosti, ki se kaže v strpnosti njenega sprejemanja. Remec je kot antični kiparski mojster, kot kamenodobni upodabljalec trajnih mitskih ženskih podob v neuničljivem kamnu, samo z osnovnimi črtami, čeprav izjemno sporočilno, kar jih dela še bolj privlačno nedosegljive, je kot srednjeveški in novoveški risarji in slikarji, kot posamezniki, ki so izstopajoči geniji upodab ljanja ženske in ženskosti ‒ omenimo samo npr. španskega tenkočutneža Goyo in njegov (goli) opus.