Teče mimo dromidskih žar in priteče do izhoda, gre naprej in vidi pred sabo globok prepad, na drugi strani pa navpično odsekano kristalno steno. Z ihto trešči na tla norsko ragljo, jo potepta, da les zahrešči, nato zavrešči proti steni: »Pizda, Iksia, zakaj si me zapustila v tem sranju!« V Ljubljani, 7. marca 2001OD RESNIČNOSTI K SANJAM»... čudež si, Iksia.« UVOD se začenja nestandardno in netipično, kar se le da: vedno kadar berem Miho Remca, zapadem, se znajdem v stanju posebne, vznemirljive čutnosti, morebiti celo transcendence.