Nenadoma pa zazre med ruševjem šope vresja, ki ga še nikoli ni opazila v Kristalogorju, in to jo tako močno presune, da se vse druge misli razblinijo. Obstane, ozre se naokrog in ostrmi: ni več kristalnih skal, okrog nje so kamnine Alp, pred njo znana pot na Jalovec in z neba jo obseva Sonce, toplo zemeljsko sonce, in nebo se boči kot moder akvamarin nad mogočnimi balvani pod Kotovim sedlom, tam preko se košati plazoviti Mangart, globoko spodaj šumi Trenta. Stoji in se razgleduje: vse skupaj je tako zaresno, da ne morejo biti sanje.