Naj je votlina umrlih Dromidov še tako očarljiva, njega še vedno preganja neprijeten občutek, da so vse naokrog dromidski duhovi in strmijo vanj iz vsake niše. Zunaj pri dnevni svetlobi ta tesnoba popusti. Iksia zastane in se ozre na tisti predel Žarovja, kjer še nista bila.