Morda se v njih zbudiva v za najino ljubezen bolj naklonjenemu času.« Moče se zlekne živostrojni človek k Iksii, objame jo, a vek ne zapre; vsevdilj se mu v očeh prižigajo zaznavniški pobliski, ko čaka na odrešujoči, njemu nedostopni spanec. Polegel se je veter, jutra zor žari nad kristalnimi gorami, ptičji ščebet se razlega okrog blastiona in odzvanja tudi v notranjščino.