»Nikoli nisem veroval v evianske bogove, ki so prebivali v bogohramu kot ljudje iz mesa in krvi, imeli potomce in po smrti odhajali v ozvezdje Božjih koscev. Zato sem po razboženju Histosa, ko se ljudje niso mogli sprijazniti s sesutjem njihovega verovanja, začel oznanjati novo vero v Boga, ki ni bil nikoli človeku podoben in ni ustvaril človeka po svoji podobi, ampak je bilo narobe; človek si je dovolil domišljati, da je podoben Njemu, katerega dotik nenehoma ustvarja tako travno bilko, žužka in človeka, kot zvezde na nebu, kot čas in sanje. Koliko besed, za tisto, kar si rekla v eni sapi: da je nedosegljiv, a vedno tu navzoč.«