Tega Iksia ne prenese več, najprej misli zbežati, se skriti od sramu nad samo sabo, nad svojo nečlovečnostjo. Potem sledi notranjemu vzgibu: poklekne k mladeniču, katerega telo zvito v klobčič se počasi umirja, ga poljubi na razpokane ustnice in povleče k sebi v naročje. Nebogljen, zadihan se je oklene, skrije glavo med njene prsi in nenadoma ob dotiku z njo še enkrat vztrepeta v nasladi.