Histos ždi pod mahedravo platneno streho; zaraščen, z razpokanimi ustnicami in vročičnim pogledom nepremično strmi v daljo, kjer na obzorju v vročinski trepetavici migljajo obrisi urijskih hribov. Nad puščavo se lomijo žarki in včasih se mu zazdi, da se na nebesnem oboku prikazuje zrcalna podobo kristalne kupole bogohrama. Celo misli mu v vročici opoldneva izpuhtevajo, pozablja, koga pričakuje, in šele stisk Iksiinega popkovnega diamanta mu obudi misel na njo, zaradi katere zgoreva v tej znorljivi pripeki.