Med zadnjimi prebliski zarje preleti molišče jata belih grlic in zgodi se: zapora izpuhti, z radostnimi klici se začno Dromidi in Eviani bližati, rokovati, objemati, kakor da se po stoletjih sovraštva srečujejo rodni bratje. Pomešani se sporazumevajo z kretnjami in glasom, vse skupaj pa se izoblikuje v enakomerno klicanje. »Dromeva! Dromeva! Dromeva!« odmeva okrog hrama na Molišču.