Zasoplo se vzpne po stopnicah do krmnega krova in Histos mu ves prevzet sledi. Neznane naprave, utripanje luči, brnenje, kakor da bi nekje globoko v ozadju brenčal roj divjih čebel, prikaznik, ki se osvetli v modrikasti svetlobi in na njem zatrepetajo premikajoče se slike, vse to mu vliva strahospoštovanje pred tistimi, ki so naredili to reč. »No, sinko, glej boga!« šegavo vzklikne starec in lopne z roko po kristalovinasti mumiji poveljnika ladje, ki sedi na poveljniškem stolu, ves resen, srepo strmeč izpod čelade naprej v daljo, kakor da še vedno drvi z nadsvetlobno hitrostjo mimo zvezd.