Naposled se ji ustnice ustavijo na izrazitem nosu, drsijo po korenu do leve nosnice in zavrta z jezikom vanjo. Nikoli doživljeno, nikoli občuteno ugodje spreleta Iksio, ko ji Dromidka polagoma prodira v zgornji del glave in začne vzburjati možgansko skorjo. Še bolj strastno se je oklene, kot eno telo postajata, sladkost se ji vse bolj preliva iz ostalih organov v glavo; nezadržna želja, da bi tudi sama dosegla Lirine možgane, spodbudi njen ud, ki se po hrbteničnem mozgu pretakne do sredice Dromidkine možganske poloble.