»Ne muči ptiča, prosim, dokončaj!« krikne. Spodbujen z vso strastjo nadaljuje ljubkovanje z usti. Kmalu iz Iksie ob sunkovitih krčih izbruhne živovina in zdi se ji, da tega ne bo konec in da jo bo do kraja izsesal ... Končno obleži zadihana, izžeta, in strmi v klepsidro, v kateri enakomerno polzi tanek curek peska in meri čas.