Lahko bi bil grad, utrdba, izvidni stolp, vendar ji nekaj pravi, da je svetišče in da obokana, okovana in težka vrata peljejo v prostor miru, ki je mislenju in molitvi namenjen. Z skrajnim naporom se oprime šopov trave in postavi na noge; opotekaje, korak za korakom se približuje vratom, čakajoč bliske, da ji osvetlijo pot do vhoda. Pri tem ji pomagajo sunki vetra z zahrbtne strani.