»Pa poglejva, kakšen je ta svet,« reče in pomoli najprej glavo skozi vrata. Ozre se navzgor: sinje nebo, ki vleče že na temno modro, beli oblaki drsijo po njem, veter jih nosi čez nebes in s svojo tenčico od časa do časa zastirajo oslepljujočo oblo Septime Ore. Uriju se zazdi, da so oblaki nenadoma obstali in da začenja nebo drseti; zvrti se mu v gla vi, čeprav je navajen celo nadsvetlobnih prikazni na vidniku. Vendar je ta prizor drugačen: kakor da se mu je odprlo neko novo vidno polje z novo razsežnostjo in se njegovi možgani napolnjujejo s prostranstvom zaresnega prostora.