Tako ji je, kakor da bi bila v mlinu nasprotujočih si občutij: polovica njenega telesa željno vpija Urijeve dotike, druga polovica se krči v mukah, ki ji jih povzročajo Rafove ustnice. Za vsak užitek, za vsako toliko želeno nežnost plačuje s trpljenjem. Najraje bi zakričala, naj nehata, ker tega ne more več prenašati, ker jo bo zlomilo in se bo vse skupaj sprevrglo v eno samo nevzdržno bolečino.