Grušč in spet grušč, vse zmleto, zmaličeno, nobene mehke črte in vse v temi, v brezzračju in pogubnem mrazu: skrajno nelep svet, surov in smrten. Če je res tak, razmišlja Sumar, potem vsa tehnika nič ne pomaga: lepega lučnega dne bo konec s človeštvom, pa naj je še tako oklepljeno v svojih naseljih.
Mož, ki sedi pred njima, izdaja po glasovniku nekakšne kodirane ukaze.