Vedno zaspim v svoje sanje, ki se ponavljajo enako.
Svetloba dneva dobi svoj pravi čar šele na večer, ko se usedem pod lipe na robu mesta in pijem bogve katero pivo že, se oziram za ženskami, ki odhajajo v isto smer, a vedno mimo mene in v neznano. Kakor da bi bil neviden ništrc sredi lepote mesa, ker je poletje in se ženske prav lepo napravljajo.