Zrem na polja sončnic. Dan je visok, na zahodu dežuje, vonji v vagonu so postani, smrdi po ljudeh in cigaretnih ogorkih. Prelistavam Travniško kroniko in se čudim Andrićevemu miru in spokojnosti, neusmiljeni dobrohotnosti, s katero niansira fresko nekega časa in ljudi, ki so v prvem planu podobe.