Kdorkoli me je že povprašal po vzrokih mojega potovanja, sem se mu vedno drugače izmislil. Sram me je bilo, da bi mu povedal, da hočem vonjati umazane ulice, mokre od poletnega dežja, hoditi po cestah in piti čaj v kavarnah, gledati ljudi in se drenjati z njimi po avtobusih, čakati na vlak, ki me bo popeljal kamorkoli, ker mi je potem že vseeno.
Še sebi sem si komaj upal priznati, da grem srečevat lepe ženske, ki čakajo name v vsakem mestu, v vsakem kupeju, in se potem noro zarivam vanje.