Spodaj, kjer zavije cesta preko doline, pošumeva reka, včasih tiše, včasih glasneje, včasih utihne, kakor bi se ustavila in se hotela malo pomuditi sredi te spomladanske noči.
Hodim tako, pridem do mostu, ki se spenja sredi doline preko reke, gledam skozi mrak, gledam in napenjam oči, pa se mi zdi, da se v sredini ob leseni ograji nekaj premika in giblje. Stopim v tisto smer, se približam in ogovorim.